20/02/2026
Na kmetijo so prispeli pujski. In to ne kakršnikoli. Krškopoljski.
Krškopoljski prašič je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev. Nastala je v Posavju, predvsem v dolinah, morda tudi na južnem delu Štajerske. Na območju širše Dolenjske so leta 1851 prevladovali dolgi, klapouhi, večji del črni ali pa prekasti prašiči, nekateri tudi kratki s pokončnimi ušesi. Krškopoljskega prašiča je podrobneje opisal in prvič na novo poimenoval Rohrman leta 1899.
Pasma krškopoljski prašič je bila v preteklosti po eni strani ogrožena z vpeljevanjem vedno novih pasem, po drugi pa z omejevanjem območja reje in pomanjkanjem ustreznih merjascev ter določilom, da morajo vsi plemenski merjasci izvirati iz rodovniške reje – vzrejnega središča. Na območju okraja (današnje upravne enote) Novo mesto se je črnopasaste merjasce lahko redilo na območjih kmetijskih zadrug Škocjan, Šmarjeta, Šentjernej in Brusnice. Drugje po novomeškem okraju pa se naj bi vpeljevali beli merjasci, le v Stopičah naj bi en rejec redil enega belega in enega pasastega merjasca. Z novo obravnavo pasme leta 1961 naj bi bili dovoljeni krškopoljski merjasci na območju zadrug Šentjernej in Kostanjevica ter delu območja zadrug Videm – Krško in Brežice, drugje pa bi se smeli uporabljati le še do konca leta 1961.
Ob osamosvojitvi so se krškopoljski prašiči obdržali na zgolj 40 kmetijah s skupno manj kot 30 plemenskimi svinjami. V začetku tisočletja so rejski cilji v okviru državnih institucij začeli z načrtovano selekcijo in krškopoljce nekoliko razširili. Vseeno je pasma še vedno močno ogrožena.
